Feynmanova notacija

Richard_FeynmanIzsek iz knjige Gotovo se šalite, gospod Feynman!/ Richard P. Feynman ; prevod Tadej Žnidarčič. – 1. izd. – Maribor : Hiša knjig, Založba KMŠ, 2010

Ko sem se ukvarjal s trigonometrijo, mi niso bili všeč simboli za sinus, kosinus in tako naprej. “Sin f” je izgledal kot s krat i krat n krat f! Zato sem izumil drugačen simbol, ki je bil podoben znaku za kvadratni koren in je bil videti kot sigma z dolgim krakom, pod katerega sem postavil f. /…/

Znak za inverzni sinus je bil isti sigma, le da sem ga prezrcalil z leve na desno, tako da sem začel z vodoravno linijo in z vrednostjo spodaj in nato zaključil s sigma. To je bil inverzni sinus, in NE sin^(-1)f – ta je bil trapast! Tega so pisali po knjigah! Zame je sin^(-1) pomenil 1/sin, obratno vrednost. Moji simboli so bili torej boljši.

F(x) mi ni bil všeč- izgledal je kot f krat x. Tudi dy/dx mi ni bil všeč – ker te prime, da d-je okrajšaš-, zato sem izumil drugačen znak, nekaj podobnega znaku &. Za logaritme sem uporabljal velik L, ki sem ga podaljšal na desno in kjer sem tisto, kar sem logaritmiral, napisal znotraj znaka in tako naprej.

Zdelo se mi je, da so moji simboli vsaj enako dobri, če ne še boljši kot običajni simboli, saj ni pomembno, kakšne simbole uporabljaš. Toda pozneje sem ugotovil, da to je pomembno. Nekoč, ko sem v srednji šoli nekaj razlagal nekemu fantu, sem brez razmišljanja začel pisati svoje simbole, on pa je rekel: “Kaj za vraga je to?” Takrat sem dojel, da bom moral uporabljati standardne simbole, če bom hotel s komer koli govoriti, zato sem svoje simbole počasi opusti.

Knjigo Gotovo se šalite, gospod Feynman je zbirka anekdot, ki jih pripoveduje sam Feynman. Omogoča nam vpogled v življenje človeka, ki ga ni zanimala le fizika in enačbe, ampak življenje na splošno. Pa še izredno smešna je! 🙂 Toplo priporočam.

Advertisements

Kam sem že hotel iti?

Norbert_wienerNorbert Wiener

Se še spomnite raztresenega profesorja iz anekdote Take raztresenosti pa še ne! ? No, kot kaže to ni bil njegov edini primer raztresenosti. Kar nekaj zgodb kroži o Wienerju in njegovi raztresenosti. Tukaj je še ena taka.

Wiener je dostikrat iz svoje pisarne odšel v univezitetno restavracijo na kosilo. Na poti se je kdaj ustavil in pokramljal s kakšnimi študenti. Na koncu enega takega pogovora z nekim študetom, je Wiener vprašal študenta: “Veste morda, v katero smer sem hodil, ko sva se srečala?” Študent je pokazal na univerzitetno restavracijo. “V redu, danes torej še nisem jedel,” je rekel in nadaljeval proti restavraciji.

Ko dajo možje-matematiki mir …

William Feller

William Feller je bil teoretični matematik na univerzi Princeton, ki se je ukvarjal s statistiko. Nekega dne sta z ženo poskušala spraviti mizo iz ene sobe v drugo. Ko sta jo skušala spraviti skozi vrata, sta naletela na težave. Obračala, dvigala in premikala sta jo na vse možne načine, a mize skozi vrata nista spravila. Feller je nato obupal in se vrnil k svoji delovni mizi in začel pisati dokaz, da jima ne bo uspelo ne glede na to, kako bosta mizo obračala. Medtem je njegova žena spravila mizo skozi vrata.

Zapor kot idealen prostor za matematiko

André Weil

Francoski matematik André Weil je bil na začetku druge svetovne vojne aretiran, ker se ni javil na vpoklic vojske. Kjub sojenju, kjer je v njegovo korist pričal še en pomemben matematik Elie Cartan, je bil obsojen na zaporno kazen. Čeprav se to zdi, kot nekaj groznega, je Weil kasneje povedal, da je bil to idealen prostor za razmišljanje o matematiki — hrana je bila OK in zelo malo so ga motili. Takrat je dokazal Riemannovo hipotezo v nekem posebnem primeru. Večina matematikov je mnenja, da je Riemannova hipoteza najpomembnejši nerešen problem v matematiki, zato si lahko predstavljate, da je marsikateri matematik vesel, da so ga zaprli. Kasneje se je matematik Hermann Weyl celo javil, da uporabi svoj vpliv, da Weila ponovno spravi za zapahe, saj mu je zapor očitno zelo koristil.

“Mi lahko zrihtaš pet bonbonjer?”

Paul Erdös

Willy Moser je bil dober prijatelj in sodelavec Paula Erdösa. Nekoč je priznal, da je živeti z Erdösom kot, da bi živel s svetnikom: je zelo navdihujoč, ampak te pa tudi testira. Nekoč je Moser uredil pet večerij z Erdösovimi starimi prijatelji. Moserjeva žena se je pritožila, da Erdös k njim hodi na večerje že 25 let pa še nikoli ni s seboj prinesel rož ali čokolade, zato je Moser Erdösu predlagal, naj to stori. “Dobra ideja,” je odgovoril Erdös, “mi lahko zrihtaš pet bonbonjer?”